Griči

»Bogastvo doživetij, čudenje nad lepoto narave, njenih kamnin in rastlinstva, ljudi in njihovih hiš, zgodb in usod, veselih in žalostnih, celo tragičnih. Ob tem pa opisi težko prehodnih grap, samotnih, komaj še opaznih stez in prehodov, domačij, celih zaselkov, ki jih ni več, navad, ki so izumrle. To so nedvomno leposlovne pripovedi, po zasnovi, slogu in izrazju izvirne. V času med leti, ko so nastale in sedanjostjo, je že velika zev - hribovska pokrajina in ljudje so se zelo spremenili, zato so tudi pričevanjske, dokumentarne. Bereš jih lahko kot potopis in te bodo zvabile, da boš šel na pot, kamor morda še nisi hodil.«


Rafael Terpin, slikar, je knjigo opremil z lastnimi slikami, kar delo pomembno poživlja. Zbrana besedila so na Rafkovih poteh privrela z njegove duše. Slikajo nam krajino, občutke, cvetje, hiše in ljudi, ki so, in ki jih več ni. Zanos, s katerim svoja doživljanja podaja, je nalezljiv, njegove izbrane besede pa navdihujoče in božajoče.

Z izjemnim občutkom za videno in s smislom za arhitekturne sestavine Rafael gričem, med katerimi je rasel med griči, ne bi mogel zapeti lepše hvalnice, ki je - žal - hkrati tudi rekviem. Izginjajoča dediščina se ima  pravnjemu zahvaliti za spoštljivo slovo.

 Kazalo, vsebina