Rado Kočevar (1928), odličen alpinist prve povojne generacije, s svojim nekajletnim intenzivnim delovanjem, velikimi plezalnimi uspehi in nenadnim zatonom predstavlja svojevrsten fenomen slovenskega alpinizma. Slovel je kot močan, trden, zanesljiv in predan plezalec, ki se je alpinizma loteval načrtno. Deloval je tudi kot gorski reševalec, alpinistični inštruktor in učitelj. Še vedno vitalen in goreč občudovalec gorskega sveta je v 91. letu življenja prejel priznanje PZS za življenjsko delo v alpinizmu.
Pripadal je prvi povojni generaciji, ki je v takratni alpinizem vnesla nekaj športnega duha, nov pristop k plezalnim problemom in predvsem drznost. Po vojni so začeli tako rekoč od začetka in se najprej lotevali ponovitev predvojnih smeri in se učili od mojstrov, ki so počasi zaključevali alpinistično pot. Potem so prišle na vrsto prvenstvene. Od leta 1946 do sredine petdesetih so se lotevali smeri, ki so bile za tiste čase na meji možnega. S peto in zgornjo šesto težavnostno stopnjo so dosegli in presegli dosežke predvojne generacije in opravili tudi z nekdanjimi predsodki.
Kočevar je veljal za najmočnejšega in najbolj predanega plezalca te generacije. Svojo plezalno pot je začel leta 1946, že dve leti kasneje pa nizal neverjetne vzpone v Julijcih - opravil je prvo ponovitev Aschenbrennerja, preplezal Skalaško v Špiku, Severovzhodni raz Jalovca in Čopov steber v osmih urah. Leto kasneje sta s Cirilom Debeljakom - Cicem preplezala Centralni steber v Dedcu in s tem prva prestopila zgornjo šesto težavnostno stopnjo pri nas - vpisala sta se v zgodovino slovenskega alpinizma. Sledili so težki zimski vzponi in odprave v francoske Alpe (Hudičev greben v Mont Blanc du Taculu, prečenje Grépona in vzpon v južni steni Velikanovega zoba) in v Severne Apneninške Alpe, kjer je svoje mojstrstvo znova dokazoval z odličnimi vzponi.
"Radova zgodba na videz ni dramatična, ni senzacionalna in ni napeta. V sodobnem svetu, ki je velikokrat poln lažnivega blišča in zaigranih čustev, se ne počuti najbolje. Ta zgodba je polna malih korakov, velikih odločitev, trdega dela, tovarištva, pristne ljubezni do gora in sočloveka ter neomajne vztrajnosti, ki so iz Rada ustvarili vrhunskega plezalca in vrhunskega človeka," je zapisala urednica in soavtorica knjige
Mojca Volkar Trobevšek.
"Bili smo študentje, večkrat lačni kot siti, in že samo dostop do sten je bil vsakokrat znova svojevrstna dogodivščina, a sem prav zaradi teh razmer še bolj krepil svoj značaj; utrjeval sem voljo in vztrajnost, kar mi je zelo prav prišlo tudi v nadaljnjem poklicnem in družinskem življenju," v uvodni besedi poudarja
Rado Kočevar in dodaja:
"V gorah in stenah pa sem poleg lepih, enkratnih in nepozabnih doživetij našel še mnogo več. Spoznal sem številne prijatelje. Še vedno se radi srečujemo in obujamo spomine - tisti, ki smo še ostali. /.../ Vrv sem delil z mnogimi soplezalci in soplezalkami, sam (solo) pa sem plezal le redko, saj je bila varnost vedno na prvem mestu. Najpogosteje sem plezal s Cirilom Debeljakom, Francetom Zupanom, Danico Pajer (poročeno Blažina) in Mihom Verovškom, s temi sem se navezal več kot desetkrat, velikokrat pa sem plezal tudi z Danetom Škerlom, Marjanom Perkom, Milanom Pintarjem, Marjanom Keršičem, Darom Dolarjem in drugimi. Ne spominjam se več prav vseh podrobnosti in tudi kakšno ime sem pozabil, a prijateljev, ki so z mano delili lepo in hudo, ne bom pozabil nikoli. Tista lepa leta so bila zares lepa, a žal jih nikoli več ne bo nazaj."
VsebinaFormat: 165 x 240 mm,
Vsebina: 80 fotografij, 164 strani
integralna šivana vezava
PZS, februar 2019
Slovenščina
English
.jpg)
