Stene na območju Robanovega kota in Lučke Bele so bile in so še vedno zapostavljen del naših gora. Razlog je predvsem v dolgih in orientacijsko precej zahtevnih dostopih in sestopih ter v pomanjkanju lahkih smeri. Kljub temu pa Robanov kot ponuja izredno divje in zanimive stene, predvsem pa mir in tišino.
Na obravnavanem območju Robanovega kota in Lučke Bele je preko 170 smeri, od zahtevnih zimskih do najzahtevnejših kopnih smeri v visokih stenah. V kazalu boste našli nekaj prav zares eksotičnih sten (Veliki Rogatec, severovzhodni steni Lučke Kope in Rzenika, Sekalojca, Deska in Lastovec), ki se vse nahajajo na območju Lučke Bele. Robanov kot pa je obdan s precej bolj veličastnimi stenami, ki kljub temu ne privabljajo večjih trum plezalcev. Dostopi, predvsem pa sestopi so namrec precej dolgi ter orientacijsko zahtevni, predvsem pa gre za strme in zahtevne stene, ki lažjih smeri ne premorejo kaj dosti. Na vzhodni strani doline se dviguje kamniti zid sestavljen iz Križevnika s predostenji, Poljskih devic in Velikega vrha. To so znamenite in spoštovanja vredne strmine, ki so v preteklosti nudile odločne pogoje za številne zahtevne vzpone naših največjih mojstrov vertikale. Herle, Debeljak, Hočevar, Knez, Supin, Oprešnik so imena, ki so na območju vsekakor pustila velik pečat. V današnjih časih pa s prostimi ponovitvami zahtevnih tehničnih smeri ali z novimi prvenstvenimi smermi zgodovino plezanja nadaljujejo zveneča imena mladih in perspektivnih alpinistov in alpinistk.
Zahodna pobočja Robanovega kota so že položnejša od svojih sosedov na drugi strani doline, a se tudi tukaj najde nekaj plezalskih ciljev in izzivov, res pa, da je za vzpone večinoma primernejši zimski čas.
Kot večina plezalnih vodnikov Planinske zveze Slovenije, se tudi ta zaključi z zbirom zaledenelih slapov ter plezališč. Predvsem druga so zbrana v bližnji okolici znamenite Igle, ki se nahaja ob cesti Luče-Solčava. Robanov kot pa premore tudi nekaj slapov vseh težavnosti, od slabe WI4 do WI6.
PZS, 2002
Kazalo vsebine
Slovenščina
English
.jpg)
