Planinski vestnik - september 2020

Vsebina 9/2020 TEMA MESECA I Prva pomoč v gorah INTERVJU Irena Lačen Benedičič ZGODOVINA  Spomini na Albina Belarja DOŽIVETJA Avantura po Patagoniji JUBILEJ 120-letnica Češke koče Z NAMI NA POT Narodni parki ameriškega jugozahoda ESEJ Gorniški portret msgr. Franca Setničarja INTERVJU Najbolj kul oskrbnica KARTOGRAFIJA Interaktivni planinski zemljevid Hrvaške VZGOJA Kako s plastike v skalo JUBILEJ V hribih že 99 let   PLANINČKOV KOTIČEK Želje so zato, da se izpolnijo NARAVA Planinska kavka z obročkom NARAVA Skrivnostni komenski svišč ZDRS Podrti načrti na Prešernov dan NOVICE IZ VERTIKALE ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE PISMA BRALCEV LITERATURA PLANINSKA ORGANIZACIJA JUBILEJ

Najpomembnejše znanje

Pred nekaj leti smo v našem kraju z dobrodelno akcijo dobili avtomatski eksterni defibrilator, po domače AED oziroma mašinu za oživljanje, kot bi rekel Zoki v znanem izobraževalnem video posnetku Car oživlja na kanalu YouTube. Velika pridobitev za vse prebivalce, ki smo od najbližjega zdravstvenega doma oddaljeni pol ure vožnje. Pobudnica dobrodelne akcije je organizirala tudi brezplačno usposabljanje za uporabo aparata, ki se ga je na mojo nejevero udeležila le peščica ljudi - od več sto prebivalcev nas je v dvorani doma krajanov sedelo morda deset. Ni mi šlo v glavo, kako je mogoče, da so sovaščani pokazali tako malo zanimanja za to, da bi se naučili uporabljati napravo, ki lahko nekomu reši življenje, in osvežili spomin o temeljnih postopkih oživljanja. Težko verjamem, da je bila udeležba tako skromna zato, ker je bila večina že vešča dela z AED in je imela osnove prve pomoči v malem prstu.

»Čas, ki ga investiramo v pridobivanje oziroma obnavljanje znanja prve pomoči, je ena od najkoristnejših stvari v življenju posameznika,« piše v tokratni kolumni zdravnik in gorski reševalec dr. Iztok Tomazin, »znanje prve pomoči pa eno najpomembnejših znanj, ki ga lahko omogočimo svojim otrokom.« Veseli smo, da smo po dolgotrajnem iskanju piscev, ki bi pokrivali področje prve pomoči, naleteli na zagnano ekipo študentov medicine, ki sodelujejo v projektu Za Življenje! in so se hitro odzvali na vabilo k sodelovanju s Planinskim vestnikom.

Tako smo v preteklih številkah že obravnavali nekaj osnovnih postopkov prve pomoči, ki jih v tokratni temi meseca na kratko povzemamo v prispevku Ko nesreča ne počiva. V vmesnem času je svet preplavil novi korona virus; kako so pristojni prilagodili smernice za izvajanje prve pomoči, si lahko preberete v članku Varnost je na prvem mestu. Virus gor ali dol, po drugem členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je vsakdo še vedno »dolžan poškodovanemu ali bolnemu v nujnem primeru po svojih močeh in sposobnostih nuditi prvo pomoč in mu omogočiti dostop do nujne medicinske pomoči.« Seveda je dobro vedeti, kako se pri nudenju pomoči zaščititi pred morebitno okužbo, predvsem pa imeti dovolj znanja in s tem samozavesti, da sploh pristopimo k izvajanju prve pomoči. »Včasih, ko smo ob prihodu na mesto nesreče priče neukrepanju, se niti ne moremo jeziti, smo le žalostni - ko vidimo, da prisotni, pogosto so to svojci, ne znajo pomagati, kljub najboljšim željam in motivaciji. Le nemočno objemajo, božajo ali stresajo neodzivnega bolnika, jokajo, morda še vpijejo na pomoč ... Pa bi mu lahko precej povečali možnosti preživetja, če bi le poznali temeljne postopke oživljanja,« izkušnje pri posredovanju pri nesrečah v gorah opisuje Iztok Tomazin. Če ste se s prvo pomočjo nazadnje srečali pri opravljanju vozniškega izpita in niste več mlad voznik, potem lahko svoje znanje preverite s kvizom Lepo je biti poznavalec prve pomoči in ugotovite, v katero od štirih simpatično poimenovanih kategorij se boste uvrstili na podlagi svojih odgovorov.

Kadar se spomnim, kako zavzeto smo kot alpinistični vajenci in tudi pozneje, kot požegnani alpinisti, vadili vrvne manevre in kako smo neprimerno manj časa posvetili urjenju prve pomoči, me kar malce strese. Toda takrat smo bili mladi in v svojih glavah tako rekoč nesmrtni. Morda je svoj lonček k osveževanju znanja poleg soočenja z minljivostjo dodala tudi selitev iz neposredne bližine središča prestolnice v rovte, kjer zdravstvena oskrba ni za naslednjim vogalom, temveč precej ovinkov niže. V gorah smo od nujne medicinske pomoči še toliko bolj oddaljeni. Ne glede na to, da je helikoptersko reševanje v gorah močno skrajšalo interventni čas, je pomoč tistih, ki so v naši bližini, pogosto ključnega pomena. Kot pravi dr. Tomazin, je v marsikaterem primeru nemogoče ali vsaj bistveno teže nadomestiti tisto, kar je bilo zamujeno na samem začetku. Naj nas torej pomanjkljivo znanje ne pripelje v položaj, ko bomo lahko le nemočno gledali, kako nam življenje polzi med prsti.

Mateja Pate