Ljudje v gorah

Spremna beseda Stanka Klinarja
Leposlovni venček petnajstih zgodb Dušana Škodiča, ki ga je izdala Planinska založba, je lepa popestritev na domačem knjižnem trgu, saj na področju planinskega pripovedništva že lep čas vlada precejšnja suša. Vsaka zgodba ima svojo ilustracijo.

V današnjem pomanjkanju starožitnosti in domoljublja je Dušanova knjižica kot poživilni obliž na otožno srce. Je niz toplih domačijskih zgodb iz davnine, pa tudi iz današnjosti. Te nas ne peljejo v Himalajo in Ande, še v Zlatorogovo, z alpinizmom oplemeniteno kraljestvo ne, tako da bralec za hip pomisli, kako da je ta pripovedni venec, ki se komaj kje dotika gora, izdala Planinska založba. A odgovor je na dlani: skupni imenovalec je domoljubje! Starejši bralci se ob tem oddahnemo in skozi spomine nekdanjih dni najdemo pot k sebi.

Te zgodbe sicer niso ustvarjale zgodovine, ne leposlovne ne politične, so pa mikavne in zapeljujejo bralca, da bi na skrivaj polistal naprej in pogledal, ali se je neka nevarnost polegla ali pa je rodila strup. Bralcu se kar toži po malo večjem obsegu knjižice, zakaj očitno je, da ima pripovedovalec marsikaj vrednega povedati. Pričara nam zimske večere v kmečkih izbah, ko so pripovedke zbliževale domača srca z iskrivo epiko in liriko, v času, ki ni bil zastrupljen z digitalno navlako in je tihoto stare domačije razsvetljevala le dimasta petrolejka. A ta skrivnostna temačnost je prevrevala igro domišljije in rojevala zgodbe. Neznanemu, nešolanemu, verjetno nepismenemu ustvarjalcu je domišljija priklicala na plan razne zlatoroge, lepe vide, kekce, vile in povodne može, da so nasičevali duhovno lakoto kmečkih garačev in jim pomagali za hip pobegniti iz trde vsakdanjosti (četudi samo v sanjski utvari).

Škodičeve zgodbe so iz tršega gradiva. So nekakšne pesniške nadgradnje fizikalne in zgodovinske realnosti, in avtorju se je zdelo potrebno v dodatku k pripovedim navesti tudi vir navdiha. Kjer ni zgodovinskega vira (recimo pri Situli), se je zatekel v sklepanje, da v tistih "naravnih" prazgodovinskih časih človekova psiha ni bila nič drugačna od današnje. Če je bilo do prvega jamskega soseda tri ure hoda, če ne tri dni, pa tudi to, čisto v skladu s krvoločno človeško naturo, ni niti najmanj zatrlo sovraštva in medsebojnih pobojev. Kjer bi človek altruističnih nazorov pričakoval pomoč in solidarnost, združen boj zoper surovost neukročene narave, se že ob zori časov pokaže do nagega slečena sebičnost (spet pri Situli). Očitno je, da smrt in druge težke stiske nikoli in nikjer ne stojijo križem rok.

Seveda niso vse zgodbe tako črnoglede - nasprotno: večina je ljudomilih in prisrčnih, tako se da bralec z nasmeškom oddahne, ko zastor pade.

V čem je torej čar Škodičevega pripovedništva? Je splet fantazije (Nasmeh Ajdovske deklice, Situla), zgodovine (Ob stari meji, Strela na Donački gori, Lov na zadnjega medveda v Trenti, Dobrač), celo z uporabno znanostjo podprta epika, da ne rečem dokumentarnost (Richterjeva lestvica v zgodbi o Dobraču), tu in tam pa zavije v etiološko neverjetnost (Farjev plaz). Nobena od teh smeri ni cepljena na "alpinismo eroico", a dokumentarnost in starožitnost sta preoblečeni v blagodejno leposlovno nabirko, ki jo odlikuje prijazen slog, ta pa je eden glavnih magnetov avtorjevega peresa.