Hodim, torej grem

Hodim, torej grem je izjemna knjiga avtorja Marjana Bradeška, ki se brez zadržkov priključuje izjemnim imenom slovenske gorniške literature, kot so Julius Kugy, France Avčin, Marijan Lipovšek in Tine Mihelič. V številnih aspektih morda celo presega njihovo izjemno naracijo, saj Bradeško izstopa kot odličen stilist, ki zna mojstrsko prenesti svoje misli in občutke do bralca (iz spremne besede Andreja Mašere).

S pretanjenim občutkom za besedo Marjan Bradeško ustvarja podobe in v bralcih vzbuja občutke, ki neustavljivo vabijo v naravo in v gore. Četudi je knjiga leposlovna, bodo bralci v njej našli dovolj navdiha za odkrivanje prelepih koncev v gorah in tudi širše. Avtor namreč v dvaintridesetih (32) zgodbah opisuje svoje poti od kraških goličav Slovenske Istre do Triglava, od mračnih grap predgorja Julijskih Alp do haloških gričev. Zadrži se med domačimi polhograjskim griči, bralca pa povabi tudi preko meje, v Zahodne Julijce in v Ziljske Alpe. Vmes doda vtise iz pohodov med polji sivke v Provansi ali med jezeri v Pirenejih, na koncu pa se odpravi na nekaj večdnevnih pohodov po Slovenski planinski poti. Skozi Bradeškove opise zadiši zgodnja pomlad, bralec začuti sijaj belih skal v vročem poletju, se umika zimskim viharjem, prestrašeno čaka medveda, kjer ga ni, ali pa se nasmeji ob zanimivih prigodah, denimo ob reševanju psa iz poledenele Velike Dnine ali ob pogledu na gorsko deklico v Belem potoku.

Z besednim zakladom, ki se zdi neskončen, avtor spretno izbira najprimernejše besede, s katerimi izraža svoja globoka občutja in misli. Branje knjige vodi do neposrednega čutenja goreče naklonjenosti do gora, ki se preliva v čisto ljubezen. Vsak opis Bradeška oživi naravo, kar bralca nenehno spomni na lepoto gorskega sveta (iz spremne besede Andreja Mašere).

V knjigi podoživimo trenutke, ko na gorskem pohodu avtor ustavi dih in se zlije z naravo, denimo ko na Ratitovcu posluša ledeno pesem gore. S svojim mojstrskim opisovanjem vzdušja, Bradeško v bralca prenaša srhljivo in nadzemsko doživetje, ki se kaže skozi pesem zaledenene pokrajine. Bradeškova sposobnost, da prenese tišino in subtilnost narave, je izjemna, kar bralcu omogoča, da dojame gorski svet na popolnoma nov način.

Marjan Bradeško, sicer tudi avtor dveh popotniških vodnikov in dveh poslovnih knjig, v knjigi Hodim, torej grem deli svojo ljubezen do gora z bralci. Njegovo pisanje jih povabi, da se približajo gorskim vrhovom s spoštovanjem in preudarnostjo, ter odnesejo s seboj spomine, ki jim bodo dajali moč v vsakdanjem življenju. Ta knjiga nedvomno predstavlja izjemno dopolnitev slovenski gorniški literaturi in razkriva avtorjevo globoko povezavo z gorskim svetom.

Format: 165 x 240 mm; 160 strani, integralna šivana vezava

Zdi se mi, da kar dobro poznam slovensko gorniško literaturo, kjer so po estetskem doživljanju narave po mojem mnenju izstopali Julius Kugy, France Avčin, Marijan Lipovšek in Tine Mihelič. To, kar so čutili, so znali tudi odlično ubesediti. Brez kakršnega koli zadržka bi tem štirim priključil še Marjana Bradeška, ki jih v določenih aspektih žlahtne naracije morda celo prekaša. Bradeško je odličen stilist, svoje misli in občutke zna mojstrsko prenesti do bralca, ki mora tudi nehote začutiti do gore tisto gorečo naklonjenost, ki je čista ljubezen. Z ogromnim besednim zakladom zna vselej najti tisto najprimernejšo besedo, s katero želi izraziti svoja občutja in misli.

Andrej Mašera,

Zadihan sem se ustavil. In zaslišal. Ledeno pesem gore. Rahel šum vetra je bil vzrok in spremljava žvenketu, zvončkljanju in cingljanju steklenega ledu, najlepših novoletnih lestencev, najlepših božičnih dreves, kar jih je mogoče videti. Na posameznih modrih krpah neba se je risalo steklo, sonce je nekje obsvetilo zadebeljene ledene kaplje na ukrivljeni vejici. Bila je pesem, srhljiva in nadzemska, nekakšna hladna predslutnja nebes. Pesem, ki je ni zložila človeška roka, saj svet še ni rodil mojstra, ki bi znal ustvariti tako vrhunsko melodijo. Pesem z nekega drugega sveta. Drobno je žvenketalo, sem in tja je drevo težko zavzdihnilo, zabrnelo pod težo oklepa kot struna harfe, veter se je nekoliko ustavil, cingljanje je pojenjalo, le tu in tam se je oglasila drobcena činela. Skoraj tišina.

Marjan Bradeško

 Prelistaj vsebino